Published by
Slovene Writers’ Association
Slovene P.E.N.
&
Association of the Slovene Literary Translators
From 1962 published under the title of
Le livre Slovène
Nobene sledi.
Suhi, stekleni pesek.
Kakšna tišina!
hlačnica časa, v tvojo ljubezen,
odstavljena, razporek večera ogleda.
mlačne vršičke prsi imaš razdružene:
takšna je na cepiču verza zamenjana beseda.
skleda bivavcev. stisni med mladim
bukovjem dlani, dokler ne boš imela
vlažnih ustnic in moke molitve med
nogama. in ozri se, če on še opreza
za nama: vpiši se v sol, postani kreda.
sklanjatev smeha. tako ozko je grlo
tvojega prisostvovanja, da ti ne najdem
čepa. zakaj, ko te tepem z naslado,
postaneš zamišljena, lanena rjuha, čista teža?
Žaklji bivanja, na otokih šele
slišimo mero zemlje,
ko se v jutru morje napne nanje
kot koža čez otečene prsi otrok.
Kdor ga zmoti, cvili dolgo
med črnimi babami, ki se z ovcami
prerekajo, še preden se s paranjem
naskočijo skržati;
preden sakralija zraka dočaka
sonce, da se z vetrom oplodi;
preden spolzi strast med stegni
z žensko natančnostjo, kadar duha cvet
ali sled ribe v nizki vodi;
in ko baročna svetloba sprijatelji
anagrame stvari.
Hvalnica Mehiki
Vratovina sonca,
kačja strmina izžaganih Špancev:
mehka si, izvoljenka terakotnih ljudstev
brez perspektive,
ljubčkov pozabe med tintnimi odtisi
gozda, osenčenim zrakom Goye
in goltnim zagovorom ljubljenj,
s katerim oddaljeni
Pablo
preskuša
spevnost
bronastih bradavic
tvojih mladih
plodilk.
Mesečni
lajež
Cortesa, kastanjetne veke
njegovih tolteških noči,
ko skupaj s konopljo
stoka v mreži
nad golobjim bokom
kapriciozne zasvojenke.
Srebrni so piki znojnic oglatih bogov,
in z Yucatána še zmerom nadzorujejo
pretok dežja in rast
revolucij.
Kakor žvižg sanjavcev
trepeta
težka čutnost
pištol
nad napetim pasom
Juareza.
In že prihaja prevrat koruze!
Petelini vriskajo
nad krvjo načetih
dvobojevalcev,
kot nad perno teksturo morja
tierra caliente.
In že prihaja pijansko zmagoslavje
listja!
A do takrat,
ko se prevrnemo v stvari,
bo
v nas
zvenela
beseda
mehkih:
Mehika.
Vpis v knjigo sveta nas presega.
Čudenje nas presega, list, toplota,
vonj, daljava. Ker ne zastara kot mi.
Ampak, kar smrt zahteva od nas, je
čista zbranost.
Tedaj zazvenijo stvari vse hkrati:
premočno, izven dosega človeškega
sluha.
Slepa pegica časa
Spi, otrok.
Dihaj nedolžnost v molk noči.
Lice imaš, ki odznotraj svetli.
Ne v eni, v sto plasteh,
v bajni, hkratni vzporednosti
zasnutkov.
Koliko možnosti, ki niso moje!
Kolikšna volja, seči prek vseh,
ki so odživeli
in bedijo v smrti kot varuhi:
koga? česa?
Slepa pegica časa,
vsa ljubezen, ki sta jo
izklicala
edina ženska in edini moški,
se je iztočila vate.
Slepa pegica časa,
ti si edina preglednost
vsemirja,
edina pot, ki se je izvila iz pozabe,
da bi postala njena edina
nevestica.
Slepa nevestica časa.
Kopernikanski obrat
V enakonočju,
v točki tehtanja severnega in južnega
neba,
obmiruje kamen v svojem padcu.
Svetloba obmiruje, ne presnavlja se v listju
v podobe izginevanja.
Mehanizem ravnovesja zaprasketa
v prvinah življenja,
bitja se razvrstijo v povorko
moči in slavnih podvigov,
znamenja zvezde, polmeseca, križa
jim padajo s čel
na razdraženo zemljo.
Ko ves ta rej, zmagoglasje
negibnosti mine,
zaškripljejo vzvodi strasti
med izmišljijami
in dokazljivimi dejstvi.
Med razumom in tesnobo
raste grmada
nepojmljivega ritma,
ki ni energija človeka,
niti substanca boga.
Ne. Mi nismo mera,
ampak nemir vseh stvari.
Uglasitev
Treba bo uglasiti molk.
So stvari, ki bivajo vase, tišje od tišine.
Tako živi čevelj, ki mu je umrla noga.
Tako živi noga, ki jo je presenetila rosa
v plamičkastem jutru,
v hipu, ko se modrina razstrtosti
še ni utegnila dvigniti
v nebo.
Vdih, izdih, navdih
Skozi gozd gremo in skozi postmodernizem.
Kakšno olajšanje,
stopiti v čas
najvišjega obupa.
Šele izvrženi vidimo nébes
v dvoumni podobi:
z negotovimi ustnicami šolamo
udomačenost na novo.
Ampak kar spravimo v ljubezen
se je – vsaj kot toplota zraka –
obdrsnilo ob stvari.
Ta nedoumljivost – v približku besede –
nas osrečuje z navdihom,
z zavestjo,
da smo pokriti čez vse,
česar ni.
Kjer težnost preide v svod
Vse, kar zasnujemo
nas obteži s snovjo.
Vehasti gremo na pot,
ki ni narejena za nas,
ampak zaradi razdalje:
nebo nas ščiti s smehljajem mame,
ko se igramo kralje.
Kraljevsko je tam: predpraznina,
kjer naša težnost preide v svod.
Tu, kjer je usekala smrtna tišina.
Človek je samo štrcelj, predoblika,
in bog je človek brez jezika.
Jezik je zamedlo
Jezik je zamedlo.
V gibanju zvezd, v zasukih jesenskih vetrov,
čemi manirizem.
Leto odteka v črtovju dvanajsttonije.
Človek, ki se mu bog od nekdaj
maščuje z lepoto,
v svoji enkratnosti sluti sistem.
Le da mi ne bi jezika zamedlo,
pomisli,
srečen,
ker še ni nem.
Anaksimander meri
V zvezde zazrt, kakor nekdaj bogovi,
Grk po poklicu, očaran z razmerji,
sedemkrat višji od svojih stopal,
sedemkrat tišji od Ust, ki so izpljunila
jezik in ga je neki Pozabljenec
našel v pritličnem grmičju. V zvezde zazrt.
Grk po poklicu: spoznavam, da zemlja
lebdi, a ne na vodi, kot menil je Tales.
Nisem naiven. Če še presajam besede
iz zemlje v ženski pregib, negujem samoto
umrlih: globlja od zla in dobrote je
modra brezbrižnost lepote.
Anaksimander zemljemerec
Zemlja je valj, s trikratno večjim premerom
od svoje višine. To naj bo zakon.
Še to, da v moje možgane vzidan je isti
načrt kot v varljivost čutil:
skrb za neznansko je dar zemljemercev.
Anaksimander o genezi človeka
Takoj, ko se človek rodi, prične ugibati o stvareh, ki so
starejše od njega.
Anaksimander o videzu
Sedimo za mizo: vsi obrazi v istem hlebcu.
Otroci, pivkajoči od želja, upognjeni od hrepenenj.
Jaz, uravnotežen od resnic in zmot,
izpolnjen od neizpolnjenosti:
navidezno nem.
Anaksimandrova sposobnost izključevanja
Lahko si zamislim odtis brez noge.
Ne morem si predstavljati noge brez odtisa.
Lahko si zamislim svet brez življenja.
Ne morem si predstavljati življenja brez sveta.
Aj, kakšna groza!
Anaksimander odšteva
Pet čutil za eno srce.
Štiri strani neba za eno zemljo.
Tri razsežnosti za en prostor.
Dve bitji za enega otroka.
Eno življenje za eno smrt.
Nobene besede za brezkrajno, ki združuje
srce, zemljo, prostor, otroka in smrt.
5
Misel misli in je hkrati mišljenja. Njena dognanja so bizarna.
15
Tisti, ki so odšli, so popolni: zanesljivo izginjajo v naših spominih.
33
Kar je vredno občudovanja in smeha: da skušamo še vedno izpopolniti Pesem.
36
S prekopavanjem jezika ne bomo ustvarili pesmi. Pesem je nadzorovana tišina.
41
Na zemlji nismo doma; le gostujemo.
50
Med vprašanjem o nesmislu popolnosti in popolnostjo nesmisla se je treba odločiti za otroka.
51
Borba za metafiziko je končana, pričenja se borba za metafizično.
60
Ljubimkamo z nebom, a poročeni smo z zemljo.
84
Poezija ni tekmovanje za popolnost, je izpopolnjevanje jezika. Poezija nima ničesar nad seboj, ob sebi, zoper sebe: njeno nikogaršnjost lahko preizkusite tako, da napišete pesem.
105
Človek je končno, a nedokončano bitje. Dokaz za to je smrt, naša neskončnost.
I
Presegli smo zenit. Lunin strah
sonetizira.
Kar vemo, je brez izvira,
darovani dah.
Veliki Pok, upor snovi: ga Bog
privatizira?
Tisto prej je le, v objemu mira,
neustvarjenega jok.
Preveč daljave škodi. Vlažen mah
prerašča kvarke.
Metulj je v igri z zrakom prah.
Sonca preštejmo, štejmo žarke:
na končnem polju čaka večni šah.
II
Živčne duše se selijo v veverice.
Propad sveta, rojevanje želoda,
mrzla zavest ubitih, čustvo svoda:
vse je nič, ostalo so kaprice.
Buda je jeseni grah, strok je deževje.
Tišji so orgazmi, manj je otrok.
Razum je prazen, absoluten krog,
oblečene so ženskice, golo je drevje.
Še bo čakanja, še bo pela kanja,
še bodo leta šla v kosti,
še se bo v srcu obrnila kri,
bolnik se bo boril za milost spanja.
Kar bo, se večno meri s tem, kar ni.
III
December je strog in resen,
skeleče ga sončev obrat.
Obljube letijo v liku jat,
romance načenja plesen.
Svet je neznosno dovršen,
kot nedovršni glagol biti.
Nekdo se hoče v niču skriti –
v hipu je bog. In izgubljen.
Zaljubljenec, črn od pohote,
ni tak. Živi za svoje zmote.
Živi, pozablja, pada v sen.
Napada žensko kakor Franki Gote.
V hipu je bog. In ves leden.
V
Minljivost merimo, ker nam je dana
večnost, smisel za odsotno.
Tih spomin, ki dela dušo potno,
je podoba mame: blizka, a neznana.
Čas pripada snovi: zvonu, teži, uri,
pesku, senci,vzmeti in kristalu,
vzgonu, prepolavljanju atoma, valu
v celičnem spominu. Ampak čas so duri
ponovitve. Isto vstopa kot privid.
To, kar pri vrnitvi nas razburi,
je sprememba, tujost ljubega, je mit.
Torej merimo le nič, ki ne mineva:
niti lunin pulz ne bitje sonca –
milost, da začeto ne razume konca,
razkrojenost speva.
XIV
Ljuba, postrgal te bom v pesem, v ostanek
življenja. Le iz zadrege logosa govorim
v prvi osebi. V resnici se v tebi učim
predbesed. V tvojo lepoto glodam, podganek.
Navzamem se tvoje daljave, nemira, pisave.
Stopam v tvoje nevrone, v šifro dedne zasnove.
Čutim spremembe tkiva, drhteče celične bogove,
vedrim v vrtincu sreče sredi tvoje glave.
Le iz zadrege logosa govorim iz tvoje duše,
ker ti si vse: kaplja, prerezan sapnik suše,
lajež psa v ometu zapuščene hiše, strah, idol,
vzcveteli ud, ciganska violina, pravi mol,
kletev brezverca, foton v očeh novorejenca,
samota rože, ki bledi na robu venca.
Prvi spev: Blodno
Pesnjenje ni umetnost spominjanja,
je veščina pozabe.
Blodnjak je vedno daljši od niti,
njegova rešitev je: izgubljenost.
Naša rešitev je: izgubljenost.
Recimo, brez sumničenj:
»Vse poti so slabe.«
Recimo, pojdimo! Čemu ne bi tavali,
s sladkorčki ljubezni med nogami,
čemu ne bi nase prevzeli tistega,
kar je zavrgel sam Stvarnik, namreč:
zmote?
Namreč: blodnje?
Namreč: metodične blodnje?
Namreč: blodnje kot biti na poti?
Recimo, bodimo srečni otroci:
»Vse poti so dobre.«
Pojdimo, ostanimo!
Če bi šli, bi nas čakalo brezvetrje,
od čakanja bi nam izpadli zobje
in zrasla golša.
Vreščali bi od neučakanosti,
spominjajoči na Odiseja brez ženske,
na Kolumba, ki se ne more odločiti
med preobiljem odkritih Amerik.
Če bi ostali, bi nas čakalo brezverje:
naši bogovi bi postali tenki kot
lističi pozlate, mencali bi med ideali,
spominjajoči na Camusa, scuzanega od Alžirk,
na Narcisa, skozlanega nad lastno podobo.
Torej: plešimo!
Torej: rajajmo v lepoti!
Torej: zavrtinčimo se v lepoti praznega Središča!
Ne recimo, ne hodimo,
ne pojdimo, ne ostanimo.
Lajajmo na luno, ko nas prime pasje.
Črvičimo v lubje, ko nas prime goseničje.
Grizimo v bubo, ko nas prime metulje.
Mir bo prišel ne glede.
Ne glede na ohlajajoči se svet.
Ne glede na zgoščevanje človekove izkušnje.
Mir bo prišel ne glede na ne glede.
Šesti spev: Ognjevito
Gorele so oči, gorela so mesta,
oblastniki in kuga so postajali zgodovina.
Vnemala so se srca, vnemali imperiji,
norosti je odpovedal imunski sistem.
Plamtela so čustva, plamteli lasje
Giordana Bruna na Campo di Fiori,
ljubezen in Sarajevo sta postala mrtva
in večna kot latinščina.
Mrtva in večna je žarela zamisel
Svetega Graala. Tako so tlele kosti
otrok v Hirošimi po padcu fizike.
Rog izobilja, razsipanje božjih darov,
je prevzel podobo spačka. Nikoli več
ni z neba snežila mana, le še gnoj.
Človek, ki se je talil iz skal, gline,
vode in svetlobe, brbotal vekom veke,
se je ohladil. Zdaj je mrzel, združen
z močjo. Mrzla Moč. Moč mrzle Moči.